Breda Smolnikar, pisateljica, se pridružujem kampanji za svobodno izbiro domovine in možnost uveljavljanja slovenskega državljanstva vsem ljudem, ki so bili po krivici v Sloveniji izbrisani in ki si želijo tu živeti. Saj so si s svojim delom v tej deželi državljanstvo tudi zaslužili. Vendar je beseda »zaslužili« neustrezna. Vsak človek bi moral imeti pravico naseliti se tam, kjer sam hoče. Saj zemlja ni od nikogar, nekateri so si jo pač samo prisvojili.

Breda Smolnikar, pisateljica

Kar se je pred sedemnajstimi leti zdelo kot birokratska nebuloza, se je izkazalo za nezakonito dejanje, ki je bilo in je še vedno izraz večvrednostnega kompleksa čistokrvnih Slovenceljnov. S tem zločinom je Slovenija kot država že na začetku izgubila svojo nedolžnost. Izbrisa se ne da izbrisati, njegovih posledic se ne da izničiti. Prav zato je treba izbrisanim nemudoma vrniti vsaj človekove pravice, občutek enakosti in dostojanstvo ter poskrbeti, da se krivica popravi, kolikor je to možno. Če smo doslej nemo spremljali agonijo izbrisanih, ne smemo več dopuščati, da se izbris še naprej pometa pod preprogo, da se zmanjšuje njegov pomen ali se ga celo zanika. 25 tisoč ljudi je ogromno – več, kot je na primer meščanov Kopra ali Novega mesta, ki se po številu prebivalcev v Sloveniji uvrščata na šesto in sedmo mesto! Od polnoletnih pričakujemo določeno stopnjo zrelosti in to naj velja tudi za državo.

Saša Eržen, komunikologinja

Ta zgodba se je začela že z neandertalci, ki so bivali tudi na tem ozemlju in so jih uspešno izbrisali naši predniki, homo sapiensi. Bakrenodobne koliščarje so pregnali ali izbrisali novi prišleki. Kaj so z njimi in s potomci Rimskih naselbin naredili Slovani, ne vemo, vsekakor so le-ti uspešno izbrisali starejše jezike in navade na tukajšnjih ozemljih. Avrelij in Droh sta se zaman upirala krščanstvu - Valjhun je upornike s Črtomirom na čelu kar uspešno izbrisal. V srednjem veku se je pridno žgalo čarovnice, heretike in druge običajne osumljence. V reformaciji smo izbrisali protestante in druge skeptične intelektualce. Kot pravi Cankarjev Jerman: "Takrat so na Slovenskem pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica je pobegnila. Kar je ostalo, je smrdljiva drhal in mi smo vnuki svojih dedov." V 19. stoletju bi tisti, ki so se borili "Za vero, dom, cesarja!" najraje izbrisali one, ki so se zavzemali "Za kulturo, omiko, napredek!" - in obratno. Hitler je želel z izbrisom narediti to deželo zopet nemško, a se mu je malce zataknilo, vseeno pa je bila v Prekmurju v 2. svetovni vojni izbrisana celotna Judovska skupnost. Takoj po koncu vojne je bilo več deset tisoč ljudi izvensodno izbrisanih v hudih jamah po vsej Sloveniji. Tito, ki pravkar dobiva svojo ulico, ki vodi do- kako ustrezno- ljubljanskih Žal, je ljudi izbrisoval na Golem otoku in še kje. Malce pozneje smo postali svetovni prvaki v psihiatrični uporabi elektrošokov, torej v brisanju individualne zavesti. Glede na to dediščino je birokratsko luknjanje osebnih izkaznic skupini nezaželjenih soprebivalcev že dokaz prav neverjetne umiritve nagonov trenutno večinskega prebivalstva.

Gorazd Trušnovec, publicist

Ob spremljanju razprav o izbrisanih v zadnjih letih se zdi skoraj neverjetno, da je Skupščina RS konec leta 1990 sprejela izjavo o dobrih namerah, ki naj bi med prebivalstvom omilila negotovost oziroma povečala zaupanje v projekt osamosvojitve. Z današnje perspektive je težko razumljivo tudi sprejetje liberalnega zakona o državljanstvu, ki je državljankam in državljanom iz drugih republik SFRJ s stalnim bivališčem v Sloveniji omogočil pridobitev slovenskega državljanstva zgolj z vlogo pri pristojnem občinskem organu. Po trdih in napornih pogajanjih, pa vendar. Se je ta 'vendar' zgodil le zato, da bi si politična oblast v mednarodnem prostoru zagotovila kredibilnost in podporo v procesu osamosvojitve? Ko je bil véliki projekt zaključen, je bilo namreč konec tudi tolerantnosti do nekdanjih sodržavljank in sodržavljanov – 'zgodil' se je izbris, pogoji za pridobitev slovenskega državljanstva in dovoljenja za stalno bivanje pa so se zaostrili, vlade pa so se sprenevedale.

Bi lahko ti, ki jih zadeva 40.člen Zakona o državljanstvu, sploh lahko ravnali tako, da bi bili po godu slovenskim domoljubom? Ne – karkoli so napravili, napravijo, je / bilo sumljivo: v prvi polovici devetdesetih so bili sumljivi vsi, ki so zaprosili za državljanstvo, kar dokazujejo zahteve po reviziji, celo grožnje z referendumom za odvzem tako dodeljenih državljanstev, danes pa so sumljivi vsi, ki te možnosti za pridobitev državljanstva niso izkoristili.

Že samo opravičevanje izbrisa z zanikanjem, z zvračanjem krivde na žrtve, z obtoževanjem zagovornic in zagovornikov pravic izbrisanih, dokazuje, da izbris ni bil napaka. Ne vem, kateri motivi so jih pri tem vodili; ne vem, ali so izbris načrtovali; ne vem, ali je bila zavrnitev mojega amandmaja del kakšnega političnega načrta; ne verjamem, da so tisti, ki so izbris zakrivili, vedeli, da jim bo to dejanje dolgoročno prinašalo politični dobiček - vsekakor pa ni šlo za napako. Prav dejstvo, da velik del politične elite kot normalno potezo demokratične države zagovarja dejanje, ki se ga ne bi sramovale niti odkrito fašistične vlade, lahko izbriše prostor državljanstva - če se tem enostavnim, vztrajnim, mehaničnim propagandnim sporočilom in praksam ne bomo nedvoumno zoperstavili.

Metka Mencin Čeplak

Izbris in poniglavo ravnanje slovenske politične elite, ki je pri njem vztrajala in ga poskušala bodisi ideološko upravičiti, bodisi prikrivati pred slovensko in svetovno javnostjo, je najsramotnejše dejanje samostojne slovenske države. Kot državljana me je ob tem kratko malo sram.

Del politične elite še zdaj ideološko upravičuje izbris ali pa ga želi prikazati kot domoljubno, žrtve pa prikazati kot sovražnike. To je razlog za globoko skrb, saj kaže na grozljivo nizko raven politične kulture pri tistih, ki tako ravnajo. Skrbi ne toliko zbuja »argumentacija«, ki se prilagaja trenutku in je raznorodna, saj se poslužuje pravnih trikov, formalizma, laži. Bolj zaskrbljujoče so tihe, praviloma neizrečene podmene: fundamentalistično, rasistično prepričanje o temeljni neenakosti med umišljenimi »nami« (= klenimi, pravimi Slovenci, ki smo »tu« »že od nekdaj« in »moramo braniti sleherno ped naše zemlje«) in enako umišljenimi Drugimi (»tujci«, ki »nas ogrožajo« itn.). Agresivnost fundamentalističnega nacionalnega šovinizma v Sloveniji me skrbi zato, ker je odkrita in se izraža z enako lahkoto v državnem zboru, na javni televiziji in v drugih vodilnih informativnih medijih enako neženirano in neovirano kakor v zabavnih oddajah radia in TV, v zasebnem komuniciranju ali v sovražnem govoru v komentarjih spletnih različic informativnih medijev. Ta agresivnost pomeni, da se razpečevalci šovinističnega sovraštva do vseh, na katere lepijo oznako, da so premalo Slovenci, počutijo močne in da so prepričani, da imajo med ljudmi tiho podporo.

Zato predlagam, da dan izbrisa zabeležimo kot poseben dan, na katerega je treba ohraniti spomin tudi z javnimi manifestacijami. Vsebina teh manifestacij bi morala biti skrb, da se krivice vsem izbrisanim popravijo, da vzamemo pod drobnogled druge diskriminativne predpise in prakse, ki so v Sloveniji še žive, in da analiziramo vzroke šovinizma, nanje opozarjamo slovensko javnost, in jih poskušamo onemogočiti.

Dr. Jože Vogrinc, sociolog

Odlomek iz teksta IZBRISANI IN ČLOVEKOVE PRAVICE

Razsežnost fenomena »izbrisanih« je bila takšna, da je utemeljeno marsikomu lahko povzročila občutek krivde. Sam se vsekakor štejem med tiste, ki se tega občutka ne morejo znebiti. Toda za prave razsežnosti problema dejansko nismo vedeli. Kot precej aktivni publicist v tistih letih sem v več kolumnah in člankih (v glavnem v časopisu Dnevnik) opozarjal na nepotrebnost in neustreznost birokratskih in represivnih ravnanj slovenskih upravnih služb v posameznih primerih, o katerih smo bili javno obveščeni po zaslugi nekaterih raziskovalnih novinarjev. Pri tem sem večkrat spomnil na človekove pravice in na to, da se velika dogajanja tistega časa (razpad države, nastanek nove države) nikakor ne bi smela reševati na hrbtih posameznikov. Toda, ko so se »izbrisani« pravzaprav sami prešteli in objavili rezultat, smo presenečeno ugotovili, da je mlada država dejansko zagrešila nerazumljivo množično kršitev človekovih pravic in množično oškodovanje povsem nedolžnih ljudi, saj je veliko število izbrisanih, ki so jim odvzeli osebne dokumente, izgubilo še veliko več kot samo »papirje«: mnogi so izgubili službo, dom, lastnino, identiteto in še marsikaj. Če bo Slovenija prej ali slej spet »normalna« država, bo morala resno raziskati kaj se je v letih, ko se je problem povečeval in poglabljal, pravzaprav dogajalo.


Za branje celotnega teksta kliknite tukaj.

Če bi mi v času, ko smo se ukvarjali z aktualnostjo Orwellove 1984, kdo dejal, da bosta Orwell in Kafka skupaj, otroška doba Izbrisanih, bi ga povprašala po zdravju. Danes sprašujem po zdravju vse tiste, ki se ponovno trudijo, da bi tema Izbrisani spet postala tisto, kar je že bila: tema politikantov in političnih špekulacij. Zavrženo in nevredno začetka 21. stoletja je, da ljudem odvzameš identiteto; zavestno, kontrolirano in vodeno; se potem sprenevedaš, zmišljuješ, govoriš neresnice, manipuliraš in to počneš tudi in še posebej v parlamentu. In vse to spet takrat, ko hočejo drugi to popraviti. Ob vsem tem se je potrebno vprašati tudi naslednje, kako je kdorkoli lahko dal legitimnost tistim, ki so Izbrisane spočeli.

Bojana Leskovar

Po 17 letih od izbrisa, ki je več kot 25 tisoč ljudi potisnil v dejansko brezpraven položaj, smo se znašli na točki, ko je odločilni spopad za odpravo te krivice neposredno prizadetim in sramote za Republiko Slovenijo očitno še pred nami, njegov izid pa skrajno negotov. Zarisuje se srhljiva možnost, da bomo o tej kršitvi človekovih pravic državljanke in državljani Slovenije povabljeni, da odločimo na referendumu, in zdi se, da bo stran, ki si prizadeva za odpravo izbrisa, težko zmagala. Toda so tudi v razmeroma optimističnem scenariju, po katerem do tega izražanja ljudske volje sploh ne pride, vendar velik del državljanov vseeno ostane prepričan, da so popravni ukrepi, ki se jih loteva sedanja vlada nekakšno darilo ne pa dolžno dejanje, možnosti za učvrstitev pravne države in razvoj mirnega sožitja med prebivalci Slovenije lahko resno kompromitirane. Zanikovalcev izbrisa je veliko in če bo tako ostalo tudi po njegovi odpravi, se nekdanjim izbrisanim obeta življenje v sredini, v kateri bodo za mnoge osovraženi, nezaželeni ali vsaj nosilci sramotne stigme.

Kaj storiti?

Vsi, ki menimo, da je z izbirsom izbrisan tudi pomemben del našega državljanskega ponosa, moramo napeti vse sile, da v tem političnem spopadu zmagamo. Ne le zaradi kolektivne in individualne drame tisočev, ki so utrpeli kršitev osnovnih človekovih pravic, bili potisnjeni v nevidnost in eksistencialno stisko, in ne le, da bi oprali svojo dobro ime. Zastavek je še večji: gre za usodo pravne države v službi človekovih pravic – v primeru poraza grozi, bo odneslo jez, ki nas varuje pred tem, da bi kdaj v prihodnje tudi sami postali žrtev podobne ljudske zlovolje. Zato vsakogar pozivam k neumornemu argumentiranju. Znova in znova. Vsak od nas med dvomljivci in nejevernimi v svojem okolju. Lahko si predstavljam, da bo v prihodnjih mesecih še veliko priložnosti za predstavitev dejstev in argumentov, lahko si predstavljam da bo to naredila tudi vladni oglas ali zgibanka, ki jo bomo prejeli v poštne nabiralnike, toda prav tako zlahka si predstavljam, da se mnogih zanikovalcev izbrisa, vse to ne bo dotaknilo nič bolj kakor vsi dosedanji poskusi. Njihova neomajnost in neprodušna zaprtost za argumente zbuja največje skrbi. Priča namreč o predsodkih. Predsodke pa je mogoče nagovoriti samo čustveno. Zato pozivam vse, ki uživajo širše spoštovanje ljudi – umetnike, športnike, znanstvenike in druge – da zastavijo del svojega ugleda in po svojih močeh tako ali drugače prispevajo k dojemljivosti javnosti za pomembnost tega vprašanja.

Igor Pribac, filozof

Mogoče je bilo leta 1994 ali pa leto prej, mogoče pa tudi leto kasneje, ko sem hodila po Titovi cesti in se zaletela v gospo R. Bosanko. Snažilko. Skrbno snažilko, ki je že več kot 20 let skrbela za naše domove, 'a, ne, je tako zelo pridna, kot so vse Bosanke, pa še srednjo šolo ima končano, ji lahko popolnoma zaupam', je veljalo med nami Slovenkami. Bila je popolnoma sesuta. Mož se je vrnil iz Bosne, kjer je živel skoraj leto dni odrezan od sveta. Ko se je začela kalvarija v Bosni, je 'skočil' pogledat, kaj se dogaja z njuno hišo, ki sta jo ves čas gradila, medtem ko sta delala v Sloveniji. Pa še dokumente bi poiskal, da bi si v Sloveniji uredil svoj status (če se prav spomnim, mu res ni bilo prav veliko do tega, da bi postal Slovenec). Zaradi vojne se dolgo ni uspel prebiti iz svoje vasi, kjer je bila lakota še najmanjša groza med vsemi grozami, ki so mučile vaščane. Da bi mu bilo še težje, so mu sorodniki in sosedje budili domišljijo s pripovedmi, kaj vse njegova žena počne sama brez njega v Ljubljani. K njej se je vrnil psihično in fizično uničen; tu je izgubil službo in vse pravice, tako da ga še na Polje niso sprejeli. Gospo R. sem samo poslušala (pravzaprav sva obe jokali), potem pa sem poklicala sošolca iz gimnazije, pravnika na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Nobene visoke uradniške funkcije ni imel. Takoj se je dobil z gospo R. in ji pomagal, da sta počasi a uspešno uredila status njenega moža. Zdaj se čudim, kako jima je uspelo, takrat se mi je zdelo to zelo normalno.

Za mene je bila zadeva zaključena. Tudi na kraj pameti pa mi ni padlo, da usoda moža gospe R. ni nek izjemen primer v naši novi državi. Zakaj nisem pomislila, da gre tu za organizirano nečloveško gibanje proti ljudem, ki so živeli v naši skupnosti, ne vem. Preganja me misel, da bi mogoče še s kakšnim telefonskim pogovorom zmanjšala število izbrisanih za enega, mogoče dva človeka. Res je, da se pri tej grozljivo visoki številki ne bi poznalo, če le ne bi govorila o usodah posameznih ljudi! Tu pa šteje tudi en sam človek, mar ne?

Z veseljem se pridružujem vsem upravičenim obtožbam, ki letijo na vlade, uradnike …, po drugi strani pa si rečem, kaj pa bi lahko od njih pričakovala? Večina med njimi (in koliko jih je še vedno) je bila zelo transparentna s svojimi nedemokratičnimi in nacionalističnimi pogledi. Zato si svoje ignorance ne odpustim.

Meta Krese, fotografinja

Izbrisani so sramotna zgodba slovenske osamosvojitve in demokratizacije. Samo pomislite, država, ki je zapustila komunističen sistem, zato, ker si je želela udejanjiti človekove pravice, je te človekove pravice kršila množici ljudi, ki so živeli znotraj nje. Kršila jih je z izbrisom, zavestno. Kršila jih je tudi, ko ni želela izpolniti odločb ustavnega sodišča. Prav tako zavestno. Kršila jih je kasneje, ko je politika žrtve izkoristila za pot do oblasti. Namenoma. In kršila jih je tudi, ko se v svojem pragmatizmu tej politični zlorabi ni želela odločneje upreti.

Morda bo sedaj, po šestnajstih let oblast popravila svojo napako. A to ne bo dovolj, dokler država ne bo priznala izvornega greha, se lahko izbris ponovi vsakemu izmed nas. Vsi lahko postanemo špekulanti, neuke snažilke, agresorji, nelojalni posamezniki, jogofili, sovražni oficirji. Temeljni problem izbrisanih ni samo akt birokratskega etičnega čiščenja. Temeljni problem izbrisanih je sovraštvo tihe večine, ki je kar planila na tisto, kar ji je politika prinesla na pladnju.

Zaradi zgodbe o izbrisanih je postalo jasno, da Slovenija ni ravno demokratična država in da ima pred seboj še dolg pot, da se bo temu idealu sploh približala. Kakšen bi moral biti njen prvi korak, ni težko ugotoviti.

Jure Trampuš, novinar

Koliko let se je že nabralo, odkar smo prvič slišali za Izbrisane. Vmes smo prebrali nekaj knjig, se preselili v drugo ulico, zamenjali dekle, nekaj srajc in vlad. Postali smo evropski državljani, sprejeli evro. A poseg, ki je izbrisal več kot 25 tisoč ljudi je madež, ki ostaja v naši družbi. Včasih o njem spregovorimo ob kavi, drugič kaj prebereš v časopisu – sploh, ko je pri volivcih potrebno nabrati pomembne politične točke.
Izbrisani so spet prišli v ospredje po lanskih volitvah, ko je vladajoča koalicija napovedala, da jim bo končno pričela izdajati odločbe. Poleg medijev in domačih nevladnih organizacij so na njihov položaj v vseh teh letih opozarjali tudi institucije Evrospke unije in Združeni narodi. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu o zadevi sicer še ni odločalo, a če bo ugotovilo kršitve človekovih pravic, se Slovenija ne bo mogla več izogibati odgovornosti. Zdi se, da nismo še odrasel narod, ki se ne bi kar naprej čutil ogroženega od drugih in za vsakim vogalom slutil zaroto. Zato pa letos v polnoletnost vstopa naša samostojna država. Zdaj smo dovolj stari za zaključek krivično poglavje iz poosamosvojitvenega obdobja. Dovolj stari za opravičilo izbrisanim in primerno odškodnino. Navsezadnje je tudi naša pot v samostojnost temeljila na spoštovanju istih principov - osnovnih človekovih pravic.

Mojca Mavec, TV Slovenija

Kakšna je v resnici razlika med državo in domovino? Problem izbrisanih vidim kot mešanico pravnega, moralnega, političnega in narodnostnega aspekta. Po odzivih ljudi, ki bi medse in tiste, katerim se po žilah pretaka menda nečista kri, najraje postavili kitajski zid, bi človek logično sklepal, da je biti Slovenec posebna vrednota. Naka, pri nas ni logike, kajti po drugi strani mrgoli podalpskih nevrotikov, z mano vred, ki menimo, da je slovenstvo kužna klica, srčika prastrahu pred vsem neznanim, zaradi česar se še nekaj desetletij ne bomo razvili v polnokrvne Evropejce. In zdi se mi, da je kleč prav v narodnosti in ne v državljanstvu. Kleni Slovenci zamerijo vsem, ki se ne prepoznajo, ali ki se niso prepoznali kot taki. Za to gre. Za žolč, da nekateri ob zgodovinski prelomnici niso čutili dovolj zanosa in patosa, da bi pozabili svoje izvor, kulturo, korenine in na tak način zatajili sebe. Gre za odpor do drugačnosti v vseh pojavnih oblikah. Tudi zato je birokracija kaznovala izbrisane. Ker svoje vroče, odprte narave niso ohladili na raven pedantne, toge slovenske. Kdo je potlej tukaj preračunljiv? Kdo je igral dvojno igro?

Sramotno je, da mora šele odločba Ustavnega sodišča razsoditi, da so bile ljudem neupravičeno odvzete pravice do legitimnega obstoja. Še sramotneje je, da odločba za državo očitno ni merodajna. Slovenci smo pač mojstri sprenevedanja. Ne glede na žrtve. Lahko si domoljub, ne da bi bil pri tem nacionalist. Tudi meni se po žilah pretaka nečista kri. In ponosna sem nanjo.

Sočustvujem s tistimi, ki se že skoraj osemnajst let borijo z mlini na veter. Da jim le ne bi klecnil korak! Kajti nisem tako prepričana, da so že pred ciljem. Otrokom moramo vrniti starše, ljudem zagotoviti njihove pravice in jim povrniti izgubljeno dostojanstvo, ne glede na to, v katerem jeziku ga izgovarjajo!

Kar se pa registra prebivalstva tiče, pa naj država iz registra raje najprej izbriše pokojne, da mi ne bo firma v državni lasti še naprej pošiljala položnic, ki se glasijo na ime mojega pokojnega očeta, ta pa je mrtev že skoraj trideset let!

Janja Vidmar, pisateljica

Svoj komentar, stališče ali pogled na izbris bom predstavil na edini pravi način, ki ga poznam – z režijo in izdelavo svojega novega celovečernega filma "Član". Film, ki govori o tranziciji države Slovenije in ljudi, ki so živeli v njej, se med drugim dotakne tudi izbrisanih in se bo v angleščini imenoval prav THE ERASED.

Moj pogled na izbris bo v filmu predvsem neobremenjen, vendar bo pa na ta način zavzel najširši možni krog ljudi. Kakšno mnenje si bodo gledalci ustvarili po tem, je predvsem njihova volja in odločitev, upam pa, da bo to mnenje mogoče predstaviti čim prej, kar pa je precej odvisno od tega, ali bo naš javni sklad realizacijo filma podprl.

Mitja Okorn, režiser

Človek je bitje, ki je s svojim rojstvom šele na začetku poti učlovečenja.Učlovečenje kot prevzem etičnih vrlin in odgovornosti do sebe in drugih, pa se seveda odvija skozi družbeno interakcijo.

Ime in državljanstvo in osnovne človeške pravice, ki pripadajo vsakemu človeškemu bitju, so seveda podlaga za dostojno in svobodno življenje.

Izbrisani životarijo kot "živi mrtveci" v brezpravni temi kot si lahko predstavljamo v najhujših grozljivkah.

Skrajni čas je, da politika popravi to sramoto in omogoči tem ljudem življenje, ki jim pripada.

Andraž Polič, pesnik

Dragi človek, ki te skuša radirka!

Življenje brez državljanskih pravic ni življenje. Če nimaš državljanskih pravic, ne moreš izbirati in glasovati za »svojo« politiko, ne moreš človeško opravljati svojega poklica, pravzaprav si nič, ne obstajaš, ni te. A vendar si človek. Si človek, ki si ne more pridobiti državljanstva države, v kateri že leta in leta živiš in večinoma nisi noben državni sovražnik, kakor so te v paranoji velikokrat skušali manipulirati zadrti politiki. Manipulirali so s teboj, da bi širili nestrpnost in si s tem zagotovili en prostor več zase. Prostor, ki ga zahtevaš ti, je neznaten, ker ti v roki nimaš kart, da bi spremešal usodo kateregakoli drugega človeka. Si človek z roba, ahasver, mogoče roditelj, ki svojim otrokom ne more povedati, da ni državljan. Da je zablodeli popotnik v krempljih birokracije, ki ga ne (pre)pozna. In taka je birokracija, kadar hoče biti nehumana; najbrž od tebe nima velike koristi, zato te je izbrisala iz tega sveta, čeprav večkrat pomislim, da si izbrisan zaradi rovtarske zabitosti, ozkosrčnosti in maščevalnosti, za katero niti sam ne veš, komu je namenjena, žrtev pa si ti. Toda zapomni si, da na tem svetu ni noben človek vreden več od drugega človeka, pravica pa je v prihodnosti najboljša prijateljica resnice, te pa se krivično ne da izbrisati.

Jurij Hudolin, pesnik in pisatelj

Prenagljene in zgrešene politične odločitve pogosto težko obremenijo sedanjost in prihodnost vsakega naroda. Postati in biti narod zahteva odločnost in vizijo tudi tam, kjer mislimo, da se lahko nekaznovani izmuznemo. V naši državi na primer pri dolgoletni trnovi poti ljudi, ki jih imenujemo Izbrisani. Čas je, da se zavedamo moči priznanja, opravičila in poprave storjenega. Tudi z javnim in iskrenim opravičilom. Šele od tu dalje lahko črpamo moč za bodočo solidarnost, sveže zamisli, prerojene odnose in samozaupanje – vse, kar bomo v prihajajočih časih kot narod zelo potrebovali.

Maja Hawlina, Studio Poper

Če bi vsi tisti, ki so poklicani k reševanju te problematike, premogli malo več sočutja, etike in profesionalnosti, do tega bržkone ne bi prišlo. Če je v ozadju politična mahinacija, zbiranje točk, bitka za pre-moč, je to samo še en dokaz, da Slovenija ne premore avtoritete, ki bi si zaslužila naziva »demokratična in prosvetljena«. Če gre za postopkovne napake, je tu dokaz, da se po mili volji zaposljuje nesposobneže in se jih financira iz davkoplačevalskega denarja. 16 let je dovolj dolga doba, da bi se strokovnjaki s tega področja lahko zedinili, mar ne?(včasih se mi dozdeva, da tudi država doživlja podivjano hormonsko bitko pubertete in trmoglavo vztraja na principih brez kakršnekoli osnove!) Na obstoječo situacijo bi morali gledati parcialno, ne globalno. Izbrisali nismo gozda in naredili sramote vredno poseko, temveč smo izruli, izkoreninili posameznika, ga oropali dostojanstvenega obstoja. Verjamem, da se med obstoječimi primeri najdejo tudi temačna ozadja, a prav zato je potrebno reševati vsak primer zase.
Sprašujem se, če nam bodo v nedogled vladali speči kralji Matjaži? Močno upam, da ne. Naj ta problem postane za vse odgovorne izziv, poligon ustvarjanja pozitivne klime in upanja, in ne puhlosti, »šlamparije« in cinizma.

Maja Gal Štromar,
Dramska igralka, pisateljica

Izbrisani niso le živeči opomin birokratskega nasilja ob osamosvojitvi Slovenije, ampak so obenem, kakorkoli grozno se že sliši, živi mrtveci slovenske družbe. In tako bo ostalo vse dotlej, dokler slovenska država tega problema ne bo rešila.

Ciril Oberstar, Delavsko-punkerska univerza

IZBRISANI

Najhuje se je posloviti in ostati.
V istem mestu. Na isti cesti. V isti
hiši. Obstati pred zaklenjenimi vrati
z zamenjano ključavnico, nečisti,

nevidni sosed. Človek brez pravice
do sebe. Tujec sredi hrupne množice.
Vsi vedo, kako. On ne. Ne pozna resnice
in ne zna prestopiti čarne krožnice.

Čeprav doma, vsi pravijo, da je na tujem.
Izgnan globoko vase, kjer potuje.
Notranja emigracija je strašna veda.

Morda bo treba stran. Morda bo treba
dokončno izpod sence tega žleba.
Morda ta meja ni tako visoka.

Morda na drugi strani čaka roka.
Tam bo vse to nekoč na glas povedal.

Njegov je molk, njegova je beseda.


(pesniška zbirka »Obredi slovesa«, © Boris A. Novak, 2005)

Če ni bil za izbris potreben noben javen predpis, je treba na tisti dan in uro izbris brez predpisa tudi popraviti nazaj v prvotno stanje.
Sprejeti pa je treba zakon, ki predvideva kazenske sankcije za oblast, ki se ne drži odločb ustavnega sodišča ali pa sprejema zakone in predpise, ki so v nasprotju z etiko, drugimi zakoni in ustavo, kar je
bilo pri izbrisu jasno prav vsem, ki so ga izvajali. Tudi uradniki, ki izvajajo sporne predpise in zakone morajo, uporabiti intštitut ugovora
vesti ali pa za svoja dejanja odgovarjati.

Jurij Bavdaž, Predsednik programskega sveta Krščanskih Socialistov Slovenije

Vsemu tu in drugod zapisanemu in povedanemu težko kaj dodam, razen: sram me je. Sram me je pred vami, spoštovani in povečini najbrž ničesar krivi Izbrisani.

Soočimo se s tem. Tega ni storil nekdo tretji nekomu četrtemu. To smo storili mi vam. Oziroma mi delu nas samih. Etnično čiščenje? Kaj pa drugega?

Po mojem mnenju je problem izbrisanih posledica postopkovne napake, ki jo je kot napako potrebno odpravit ne pa situacije in z njo ljudi izrabljat za politične mahinacije. Milo rečeno čudno je, da do sedaj nobena vlada tega še ni storila.

Janez Dovč, glasbenik

Vprašanje o t.i. Izbrisanih se mi zdi pravno in moralno.

Pravno gledano bi morali upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, kakršna pač že je (iz izkušenj vem, da so tudi odločbe najvišje sodne instance pri nas včasih sporne, vendar pa jih je treba vseeno spoštovati, ker jim v nasprotnem primeru jemljemo verodostojnost).

Moralno gledano pa se okrog tega vprašanja lomijo številna kopja, od tega, da so si ti ljudje za svojo nesrečo sami krivi, ker so med vojno pač špekulirali s svojo usodo in usodo slovenskega naroda, vendar se jim ni izšlo, do tega, da so jih izbrisali po malomarnosti, za kar je kriva slovenska politika, konkretno vlada, ki je bila takrat na oblasti.

Zdi se, da je iz tega vprašanja nastal nekakšen gordijski vozel, ki ga bo treba presekati in rešiti. Najti se bo moral samo še pameten politik, moderni kralj Salomon, ki bo to tudi storil (čeprav se je bati, da bo to storil - če bo do tega prišlo - šele takrat, ko bo potreboval volilne glasove "Izbrisanih", kajti vemo, da je npr. na zadnjih dveh volitvah - lokalnih in parlamentarnih - v veliki meri odločala prav volilna baza priseljencev z "juga", sicer slovenskih državljanov.)

Menim torej, da bo rešitev politična, če bo do nje le prišlo, čeprav bi morala biti pravna.

Matjaž Pikalo

Izbris se ni pripetil slučajno ali po napaki. Zastavljen je bil v pasti, ki sta jo sestavljali vaba in ost. Vaba je bila referendumska obljuba za vse, ki s(m)o se takrat spraševali, kaj bo z nami: prisega, da se v samostojni in neodvisni Sloveniji položaj ne bo nikomur poslabšal, kvečjemu narobe. V paketu osamosvojitvenih zakonov pa je bila ost: zakon je določal možnost izbire novega državljanstva, ni pa povedal, kaj bo s tistimi prebivalkami in prebivalci Slovenije, ki si novega državljanstva ne bodo izbrali. Ko bi bila ta zakonska luknja spregledana, bi lahko šlo za slučaj ali napako. Vendar je skupščinska pravna služba že takoj ob prvem branju opozorila na to (takrat je mnenje o zakonu pisal Jernej Rovšek), in v obravnavah je bila vložena vrsta amandmajev, ki naj bi to prazno mesto pokrili na pravičen in primeren način, kot je izhajal iz referendumskih obljub. Ne le, da je vladna večina vse te predloge zavrnila – predstavniki vlade so celo razlagali, da so vsi ti popravki nepotrebni, ker že siceršnje zakonske obveznosti zavezujejo, da je treba za to skupino primerno poskrbeti. Ko po vsem tem na koncu ni bil sprejet niti navaden sklep, ki bi obvezoval vlado, da pripravi ustrezne ukrepe za ureditev statusa te skupine ljudi, je bilo čutiti v kosteh, da ima oblast nekaj za bregom. In kadar ima oblast nekaj za bregom, to zanesljivo ni darilo za rojstni dan, ampak kaka prav neprijetna zadeva.

Pa vendar je bil izbris presenečenje, tako za vse tiste, ki so jih čez noč in brez opozorila ali vsaj obvestila izbrisali, kot za vse nas druge: eni in drugi smo za ta v popolni tajnosti in skrivnostnosti izvedeni udar, ki je prizadel (po sicer povedanih, a nikdar zares preverjenih in proučenih podatkih) čez 18.000 ljudi, kar je več kot za ene Domžale, izvedeli šele kasneje in postopoma. Tudi po izbrisu namreč ni šlo naokrog po Sloveniji nekaj čez 18.000 modrih ovojnic (izpišite dan in mesec prejema!), ki bi jih vročili izbrisanim in jim s tem vsaj po dogodku povedali, kaj so naredili z njimi. Po Sloveniji je šla samo okrožnica, ki je naročala uradništvu in organom, da izbrisane polovijo in odstranijo iz države postopoma in sproti, tako kot naletijo nanje. Slej ko prej mora vsak, če drugega ne, podaljšati kak dokument, ali pa gre čez mejo, ali pa mu, konec koncev, poteče stalno bivališče, ki ga je imel priznanega že od prej, pa ne ve, da smo mu ga odvzeli. In potem je šlo, kakor je kdo kje vzel okrožnico – večina jo je hladno izvajala, eni so se nad brezpravnimi ljudmi izživljali, drugi so jim skušali kaj svetovati in pomagati. Ampak za začetek je moralo vsakemu od izbrisanih priti do zavesti, da je izbrisan. To ne pomeni le, da te ni v neki knjigi, kamor vpisujejo prebivalke in prebivalce z dovoljenjem za prebivanje. Sploh te ni. Ko ti vzamejo vse dokumente in ti pojasnijo, da moraš po dokumente v neko drugo državo (ki je sicer takrat sploh še ni, ali pa še ne deluje, ali pa je sredi najbolj krvave vojne), postaneš ne-oseba. Ko postaneš ne-oseba, izgubiš službo, če si jo imel. Ko izgubiš službo, če si jo imel, izgubiš zdravstveno in vsako drugo zavarovanje. Če zboliš, moraš vse plačati sam iz svojega žepa, vendar tudi žepa več nimaš, saj so ti odvzeli tudi možnost normalnega poslovanja, ko so ti vzeli stalno bivališče, vse dokumente, službo in zavarovanje. Eni to zdržijo, drugi ne, eni si uspejo po vseh teh mukah urediti status v Sloveniji, drugi ne, eni vztrajajo v Sloveniji, drugi izginejo kdo ve kam, enim pa pomaga izginiti tudi policija.

Danes vemo, da to ni bilo samo grdo in nečloveško, ampak je bilo nezakonito in protiustavno. Odkar je to jasno, traja prerekanje o tem, kako popraviti krivico. To prerekanje dodaja krivici še žalitev za žalitvijo. Ta država popravlja krivice, ki so jih storile druge države pred njo na teh tleh. Prav. Vendar bi se morala najprej opravičiti za krivice, ki jih je prizadejala sama, v ihtavosti svojega nastajanja, pa tudi za žalitve, ki jih je izrekla na račun svojih žrtev.

Ko se bo opravičila, ji bo lažje. Morda ji bo uspelo nekaj tega, kar je prizadejala, celo popraviti.

Lev Kreft

Pred javnostjo, pred sabo, pred pravno državo, z ustavo v rokah bi ob vprašanju izbrisanih marsikdo vsaj krepko zardeval, razen večine politikov.

Če se ob vseh drugih trditvah, da je Slovenija pravna in socialna država, kljub morebitnim pomislekom, kako pravna je, lahko vsaj do neke mere strinjam, ob izbrisanih tega ne morem storiti. Slovenija je svojo pravnost poteptala. Da se je 'izbris' zgodil, je z upoštevanjem konteksta celo mogoče razumeti, ni pa mogoče razumeti, da je Slovenija padla še tolikokrat potem. In se v 16 letih še ni uspela pobrati. Izbrisani so pred leti postali politična tema par excellence, a predvsem v toliko, da so vmes lahko prestregli veliko sprevrženih, bolj ali manj ciničnih ter politično motiviranih izjav, gest, idej. Potem pa so izgubili še ta 'status', status predmeta vsakodnevnega političnega ob-in preračunavanja. Kako prisotna je bila ta tema v zadnji predvolilni kampanji? Ne le, da zadnja vlada tega ni rešila, tudi prejšnja ni, in predprejšnja in... Čakam, katera bo.

Sploh pa, ali je mogoče v resnici ustrezno in v celoti popraviti storjeno nekomu, ki je po nedolžnem leta živel kot da ga ni?

Mirko Štular, urednik Vala 202

Če že sam izbris ni povzročil zgražanja in nasprotovanja vse demokratične javnosti, bi se moralo to zgoditi vsaj zaradi nespoštovanja odločbe Ustavnega sodišča. Izgleda, da slovenska politika nima ne moralnega, ne pravnega kompasa. "Izganjalci hudiča" so storili edini izvirni greh, ki ga nosi naša mlada država. Še vedno veselo služijo. Komu? Domovini? Niti najmanj...

Vito Rožej

On the Erased

The phenomenon of the "Erased" demonstrates that no general democratic order can be established without the repression of the particular. In so far as democracy is put forward within the confines of the nation-state, it is presented as universal, applicable to each and everyone. Yet it seems to require its "other." In the Slovenian case, the category that came to be known by the insidious term of the "erased" served two purposes. First, the members of this group largely came from former Yugoslav republics. They represent the linguistic and cultural "other" to the dominant nationalist paradigm. Second, in the wake of Slovenia's declaration of independence (from Yugoslavia) in 1991, the "erased" were erased from the books as the possibility of political opposition was eliminated. Slovenia's constitutional court, however, recently declared the annulment of citizenship rights of the "erased" unconstitutional and mandated their restoration. It's yet to be implemented, leaving the "erased" as one of the darkest spots on the otherwise so manicured international credibility of Slovenia.

Dr. Aleš Debeljak

Pri vprašanju Izbrisanih me najbolj bolita dve spoznanji. Prvo je zavedanje težav, s katerimi so se morali srečati ljudje v svoji šestnajstletni kalvariji, za katere so bili sami krivi v zgolj v toliko, da se v danem trenutku pač niso odločili za eno od dveh ponujenih možnosti, ne zavedajoč se, da obstaja tudi tretja možnost, opcija neodločitve, ki pomeni zanje daleč najslabšo izbiro. Takrat so mnogi izmed njih enostavno počakali, češ, kaj pa vemo, kako bo, morda bodo stvari jutri bolj jasne, morda še niso bili prepričani o tem, kje bi nekoč radi živeli, morda so čakali, da se jim pridružijo družinski člani, ki so takrat živeli drugod, morda so enostavno nekoliko kljubovali komandi, kot to pač rad občasno počne vsak izmed nas, nekateri niti niso bili seznanjeni s tem, da so med tistimi, ki morajo zaprositi za nekoč že pridobljene pravice, in bili za to kaznovani.

Drugo spoznanje pa je, da še tako velika krivica, ki jo ljudje storijo ljudem v imenu ljudi, ni dovolj velik razlog, da bi tisti, ki so v poziciji odločati in vplivati na odločitve ter javno mnenje, upoštevali človeško plat problema in ga razrešili, ne glede na vprašanje političnih točk, ki ga rešitev prinaša tej ali oni politični opciji. Sram naj vas bo!

Jernej Dirnbek, skupina Mi2

Samo dejanje izbrisa je pravzaprav mogoče razumeti, čeprav ga ni prijetno: bil je pač trenutek enkratnega stika birokratskega genija ter poosamosvojitvene evforije ("danes je vse mogoče") in napetosti. Prav. In vse bi bilo v redu, če bi oblast po soočenju s prvimi pričevanji o tragičnih posledicah nezakonitega, nepremišljenega akta ravnala, kot ravna vsak dostojen človek. Ta prizna napako, se opraviči in ukrene vse, da jo popravi. Pri nas pač ni tako. Predstavnikov najvišje oblasti v državi - tedanje in (še) današnje - ni moglo premakniti ne ustavno sodišče, najvišji pravni organ v državi, ne navadna človeška empatija in čut za pravičnost. Kakšna aroganca in cinična pokvarjenost sta potrebni, da začne človek pri polni zavesti, premišljeno spreobračati problem (stalno bivališče/državljanstvo) in dejstva (vnaprejšnja obveščenost prizadetih) ter celo vprašanje morale naše države postavljati kot vprašanje denarja oziroma odškodnin? Kakšno vest ima tak človek? Kdaj bo ta država premogla dovolj dostojanstva in veličine za samoumevno odpravo krivic in človeško dostojno opravičilo? Do nerazumnosti sovražno in vzvišeno trmarjenje je, če ga kot princip izvaja državna oblast, vzpostavljeno kot nacionalni vedenjski standard. Nacije nedonošenčkov.

Vprašanje izbrisanih bo zagotovo prvi temeljni preizkusni kamen morale prihajajoče oblastne strukture.

Andrej E. Skubic

Preskusni kamen nove vlade in drugačne politike, ki jo je pred volitvami obljubljal Zares, bodo prav gotovo izbrisani. Če bo nova vlada sposobna izbrisati ta sramotni madež tako, kot se pravni in demokratični državi priliči, imamo upanje, da bomo zadihali s polnimi pljuči suvereno državljanstvo vseh ljudi na sončni strani Alp. In povrnili ustavnemu sodišču uged najvišje pravne inštance Republike Slovenije, ki ga je v preteklem obdobju izgubil tudi zaradi izbrisanih.

Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče: Izbris izbrisanih, vpis na novo vpisanih državljank in državljanov RS!

Dr. Manca Košir, publicistka

Zgodba o reševanju problemov izbrisanih je predvsem zgodba o izigravanju instrumentov pravne države. Kot vsaka velika krivica tudi izbris postaja z leti vse težje razumljiv. Veliko je posledic za prizadete, izbris pa postaja vse večje breme za vpletene in vsak dan večji madež za ugled pravne varnosti in demokratičnih standardov naše države.

Skoraj vse kar je potrebno storiti za odpravo tega sramotnega ukrepa prve vlade v poosamosvojitveni evforiji, je zapisano v dveh odločbah Ustavnega sodišča. Tam, kjer ne zadošča odločba Ustavnega sodišča, mora Državni zbor sprejeti ustrezen zakonski predpis. Če ni bil za zahrbten izbris potreben noben javen predpis, je nepotrebno za odpravo tega ukrepa spreminjati ustavo - kar ustavni zakon v svojem bistvu tudi je.

Nikakršno zanikanje problema, nikakršno speljevanje razprave od statusa izbrisanih k vprašanjem podeljevanja državljanstva ali odškodnin, nobeno sklicevanje na ljudsko voljo, niti iskanje rešitev, ki bi zaobšle odločbi Ustavnega sodišča, ne morejo tega velikega problema izpustiti z dnevnega reda slovenske politike, niti z miz mednarodnih institucij in organizacij, ki spremljajo stanje človekovih pravic v svetu.

Predlog ustavnega zakona je tako samo še eden od poskusov kljubovanju Ustavnemu sodišču, ki je nedvoumno presodilo, da je šlo za nezakonit izbris. Gre za prozoren in umazan manever, ki hoče iz postopkov presoje predlaganih spornih rešitev izključiti ustavno sodišče, na katerega vlada ne more neposredno politično vplivati.
Zato tak ustavni zakon, ne samo da ne rešuje problema, temveč kaže na to, da politična volja, ki stoji za njim ni pripravljena sprejeti razsodbe sodišča in ni pripravljena popraviti krivice, kar je sodišče nedvoumno ugotovilo.

To je jedro razmisleka o delovanju pravne države. Danes vladajoča večina noče izvršiti odločbe Ustavnega sodišča, ker bi bila v korist izbrisanim.

Jožef Školč

Vsako leto k Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju Varuh) prihajajo nove pobude od oseb, ki še vedno nimajo urejenega položaja. V času skupne države Jugoslavije smo vsi državljani imeli republiško in jugoslovansko državljanstvo, slednje je omogočalo prijavo stalnega prebivališča na območju celotne Jugoslavije. Z osamosvojitvijo Slovenije pa se zgodilo, da tisti, ki niso imeli slovenskega državljanstva, nenadoma niso imeli več enakih pravic kot tisti, ki so bili v evidencah vpisani kot slovenski državljani. Tako so državljani bivših republik Jugoslavije, ki po osamosvojitvi Slovenije v roku, ki jim ga je država ponudila, niso prevzeli slovenskega državljanstva, po tem roku postali tujci. Vse to se je zgodilo brez vsakršnih upravnih postopkov, niti o tem niso bili obveščeni.

Menim, da so z izbrisom bili državljani bivših republik Jugoslavije tudi v neenakopravnem odnosu do drugih tujcev. Le ti so namreč tudi po osamosvojitvi Slovenije obdržali status prebivalcev Slovenije in jim tega ni bilo treba na novo urejati.

V tej zvezi sta bili sprejeti dve odločitvi Ustavnega sodišča in sicer da Zakon o tujcih ni skladen z Ustavo, ker ni uredil položaja oseb, ki so bile državljani drugih republik nekdanje Jugoslavije, prav tako je protiustaven Zakon o ureditvi statusa državljanov drugih držav, ker med drugim izbrisanim ne priznava stalnega prebivanja v državi od dneva izbrisa dalje, pač pa od dneva, ko je posameznik vložil prošnjo za prebivanje. Navedene zakone bi bilo potrebno spremeniti in jih uskladiti z ustavo.

Menim, da je skrajni čas, da država ukrene vse potrebno, da se bodo odločitve Ustavnega sodišča izvršile in s tem popravile krivice, ki so bile s slabo premišljenimi in nezakonitimi odločitvami države Slovenije nedvomno storjene. Na nerešeno problematiko nas opozarja Evropa, z njo se je neuspešno ukvarjalo že nekaj vlad. Meni pa ostaja grenak priokus, da sem že tretja med varuhi človekovih pravic, ki opozarjam državo, da gre za ljudi, ki so se nezakonito, (izbrisano!) brez svoje krivde, znašli v takšni situaciji. Gre za njihove sorodnike in prijatelje. Gre za mnoge človeške usode. In nenazadnje - gre za ugled države Slovenije, članice Evropske unije.

dr. Zdenka Čebašek - Travnik

Varuhinja človekovih pravic RS

Komentar o izbrisu: deportirajmo jih v Evropo!

Cinični komentatorji bi rekli, da vsaka konstitucija politične skupnosti temelji na 'prvotni' izključitvi, izključitvi določenega dela 'populacije', ki šele omogoči poenotenje političnega telesa in vzpostavi (nacionalno) suverenost. Iz tega sledi zaključek, da je bil izbris nekaj povsem normalnega. Za to radikalno tezo stoji sicer tudi politična teorija suverenosti Agambena, ki identificira normalno stanje z izrednim stanjem. Pravzaprav je delovanje suverenega reda nezamisljivo brez posebne logike izključitve, ki jo Agamben poimenuje vključujoča izključenost. Figura izključenega subjekta (homo sacer, danes predvsem migranti) je po njem figura, ki je sicer izključena iz reda, a hkrati pravnemu redu nekaj najbolj notranjega, brez česar red ne bi mogel delovati. Z določitvijo stanja izjeme se vzpostavi suverena oblast. Tako suveren kot 'homo sacer' sta na nek način 'izključena' iz normalnega delovanja prava. Suverena odločitev je arbitrarna ali pa vezana na rasistične politike. Zato ni presenetljivo, da je Agamben velik del svojega razmišljanja posvetil mišljenju nacistične politike. A vendarle vsaj za trenutek stopimo ven iz strogo logične oziroma transhistorične zastavitve problema.

Zgodovinsko je sedanji 'izbrisani' del populacije predstavljal večinoma 'legalne' migrante, ki so v Slovenijo prihajali od 60. let dalje. Poleg fenomena 'gastarbeiterstva' je Jugoslavija zaradi strukturne nezaposlenosti poznala tudi notranje migracije: iz podeželja v mesta, iz nerazvitih delov v razvite. Slovenija kot najrazvitejši del socialistične Jugoslavije je predstavljala možnost dela, hkrati pa tudi možnost, da si ostal znotraj Jugoslavije. Notranji migranti so bili državljani iste države, to je, Jugoslavije. V tistem času vsekakor niso bili sprejeti sovražno, zagotovo pa so jih spremljale oznake, na primer »Bosan'c« ali kasneje bolj pejorativno »čefur«. Kljub temu, da so bili znotraj iste države, so ostali tujci (za zanimiv pregled transformacij državljanstva ter kategorij tujca/sovražnika glej delo Balibarja). Migrantski delavci sicer niso bili tretirani kot tujci iz drugih držav, a vendarle je bila določena stopnja tujosti prisotna. Poleg omenjenih simbolnih poimenovanj je pričujoča tudi izolacija v samskih domovih kot eden prostorskih momentov ločevanja od večinskega prebivalstva.

V 90. letih se zgodi samostojna Slovenija in kmalu po razglasitvi Slovenije nepravni izbris iz registra stalnega prebivališča. Ta nepravni izbris seveda ni bil tako nepravni. Kdo pravi, da je pravo 'nevtralno', 'nerazredno' in 'univerzalno' oziroma 'pravično'? Že omenjeno agambenovsko tezo o izrednem stanju kot 'strukturnem' načelu delovanja prava je potrebno dopolniti z nujnim dodatkom. Kot nas uči Althusser, pravo ne more delovati brez moralnega dodatka. Kljub temu, da je v ozadju prava vedno prisotna instanca avtoritete, prisile, pa je veliko bolj učinkovito pravo (in večinoma poteka tako) z moralnim dodatkom. Slednji predstavlja nepogrešljivo dopolnilo pravnim proceduram in represiji, ki jo zagotavlja država. Moralna dolžnost spoštovati pravo, zasebno lastnino in pravno državo seveda ni nek nevtralen dodatek liberalnih demokracij. V primeru izbrisanih pa je ta 'ideološki' dodatek počival na novorojenih sanjah slovenskega naroda. Po tisočletnem tlačanjenju se je vzdignil iz domače grude in ni več trpel tujosti, tujega elementa. Brez nacionalnega konteksta in razpada Jugoslavije izbrisa ne moremo misliti. Izbrisa torej ni razumeti kot strogo pravno dejstvo, prav tako tudi ne kot zgolj 'normalno-izredno' delovanje prava. Ravno tako je treba misliti nacionalistično vpetost tedanjih nosilcev oblasti in splošne ideološke hegemonije slovenskega naroda. Na kratko, operacija je pomenila etnično čiščenje a la Slovene. Šlo je za administrativno čiščenje, za transformacijo tujcev v sovražnike, ki pa so z eno potezo oblasti postali nevidni. Tudi Židom so morali najprej vzeti politične in državljanske pravice, da so jih nato lahko deportirali. Slovenija je deportacijo prepustila izbrisanim. Kdo ve, morda zato, ker bi bila predraga.

Šele preko svojih političnih akcij so izbrisani postali politična subjektivnost, hkrati pa opozorili na arbitrarnost obstoječega reda. Iz nevidnih in neobstoječih so postali vidni. Kar sicer ne pomeni, da so sedaj 'materialno' kaj na boljšem, je pa obstoječi red prepoznal njihov status in položaj, katerega rešitev bo odlagal v nedogled. Boj za izbrisane ni le pravni boj, prav tako ne more biti skoncentriran na humanistično sklicevanje na odvzete človekove pravice in obsodbe, kako nemoralni so bili oblastniki. Slednjo argumentacijo lahko najdemo pri velikem delu podpornikov izbrisanih. Izbrisanim ostaja le ena pot, in to je pot trnovja in boja po slovenski grudi, ki pa je hkrati tudi evropska.

Gal Kirn

Vprašanje izbrisanih je na vseh nas velik madež, ki ga je potrebno čimprej izbrisati. S spoštovanjem ustavne odločbe. Seveda.

Majda Širca, poslanka v drzavnem zboru

Pogine naj – pes!

Zakaj moramo po šestnajstih letih še vedno govoriti, pisati in se sploh pogovarjati o izbrisanih, ko pa je vsakemu kolikor toliko bistremu umu jasno, da se mora končno počistiti stara politična hudobija, ki je povzročila razdejanja v realnih življenjih povsem resničnih, predvsem pa naših soljudi?

Proces osamosvajanja Slovenije, balkanske vojne in izbris v širšem pogledu časovno sovpadajo. Nova država Slovenije se je rodila z demokracijo na ustih, v srcu pa s sovraštvom do Jugoslavije in prezirom do ljudi južno od Kolpe. Sovraštvo se je vsaj nekaj let pred tem cmarilo v glavah, izbruhnilo v govorancah in priplavalo na plan v pisanjih nekaterih danes najbolj zaslužnih »očetov« nove države. To sovraštvo je v veliki meri temeljilo na občutku ekonomske in kulturne večvrednosti slovenstva nad južnimi Slovani in ni bilo vgrajeno zgolj v samo državo, temveč tudi v preštevilno množico ljudi in do neke mere celo v samo njeno zgodovinopisje – v toliko, ker ne problematizira slovenskega izključevalnega in vase zazrtega nacionalizma, na čigar krilih se je poletelo v osamosvojitev, in molči o tem, kako je nova država prezrla izhodišča novih družbenih gibanj iz 80. let prejšnjega stoletja. Torej, če je vitalna tradicija odprte družbe v tem prostoru ušla celo iz »uradnega spomina«, kako potemtakem ne bi nanjo pozabila politična kasta oziroma izvoljeni predstavniki ljudstva.

Država Slovenija je pred štirimi leti resda postala članica EU in pakta Nato, vendar se je v vseh letih po osamosvojitvi nezadržno manjšala. Seveda ne geografsko, temveč tako, da je mentalni fokus vztrajno ožila na »nedolžno« domačijsko pastoralo na hribčkih in v dolincah, politična kasta pa je za politične vzpone še dolga leta po osamosvojitvi zlorabljala drogo nacionalizma tako, kakor alkoholik žganjico. V tem pogledu so (bili) izbrisani velikokrat prvovrstna roba.

Danes je kompulzivnega opijanja z nacionalizmom manj, saj tisti, ki »nosijo Slovenijo v srcu«, uspešno spreminjajo ta prostor v eno samo predmestje, v monolitni neprostor ali Grosuplje, če hočete, v katerem je, kakor pravi Bratko Bibič, samo še Slovenija manjša od Ljubljane. Za zdaj je še tako, a proces deurbanizacije je neopazno, a vztrajno v pogonu. Spomnimo se, kako sumljivi so (bili) Kinoteka, kino Dvor, kolikor toliko neodvisna javna televizija, Animateka, pa Metelkova, Rog, klošarji, Romi, izolski filmski festival in kopica majhnih, neodvisnih pobud in posameznikov/posameznic, ki jih danes bolj kot umetniški, izobraževalni, socialni in drugi projekti izmozgava golo kruhoborstvo.

In kakšno zvezo ima vse to z izbrisanimi? Seveda ne gre enačiti položaja izbrisanih s položaji zgoraj omenjenih institucij, pobud in posameznic/posameznikov, kljub temu pa je vsem skupno to, da ne govorijo »ta pravega« (meta) jezika in niso del ali pa ne ustvarjajo »ta prave« kulture. »Poginejo naj – psi!«, ali pa, »da bi jim končno že crknila krava« – sta dva izraza vsem nam dobro znane privoščljivosti, ozkosrčnosti in zadrtosti, ki bi jih bilo preveč preprosto pripisovati bodisi samo levi ali zgolj desni politični opredelitvi in ki prepričuje rešitev statusa izbrisanih in izplačevanja odškodnin.

Vendar izbrisani na načelni ravni odpirajo še eno bistveno vprašanje: obstoj pravne države, ki je s sistematičnimi poskusi degradiranja položaja sodnikov preraslo v akutno stanje. Še zdaleč nisem slepo zaupljiva do postulatov pravne države, saj jih dojemam zgolj kot nujno elementarno družbeno higieno ali kot možne preventivne vzvode, ki pa v realnosti običajnim smrtnikom še zdaleč ne zagotavljajo pravice in pravičnosti. Če bi bila pravičnost v primeru izbrisanih mogoča, potem bi, denimo, moral novi bogataš, minister za notranje zadeve Republike Slovenije v času izbrisa in predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic Igor Bavčar iz svojih sumljivo nabasanih žepov izplačati odškodnine vsem nekdanjim izbrisanim, še vedno izbrisanim in preostalim žrtvam izbrisa (to je ženam/možem in otrokom izbrisanih). Vendar v predvolilnem času in tudi sicer ne vidim junakinje/junaka, ki bi hotel s takim hudičem zobati češnje. Bojim se, da je povsem realno, da bomo ob naslednji predvolilni priliki čez štiri leta obeležili neslavno 20-letnico izbrisa.

Nina Kozinc

Moje ves čas nespremenjeno mnenje je naslednje:
1. izbris stalnega bivališča vsem je bil nezakonit!
2. Dve odločbi Ustavnega sodišča terjata vrnitev v prejšnje stanje vsem, brez izjeme!
3. Odločbe Ustavnega sodišča je treba spoštovati brez prizivno!
4. O izbrisanih si lahko vsak misli kar hoče, nezakonito jim povzročeno krivico skupaj s posledicami pa je treba popraviti!
5. Vsi tisti, ki so proti popravi te krivice in nezakonitosti pa se morajo zavedati, da gre država v smer, kjer se lahko jutri izbris zgodi slehernemu, ki bo neposlušen oblasti, ki misli, da ima vedno prav. Kako se bo počutil naslednji v takem primeru??????????????
6. Če država ne bo uresničila odločbe Ustavnega sodišča, je zame pravna država crknila!

Mag. Franc Žnidaršič, poslanec

Dejanje izbrisa izpred 16-ih let predstavlja velik madež na sicer dokaj ugodni podobi vzpostavljanja demokracije v Sloveniji.

Ko sem se pred leti po dolžnosti in pa tudi z občutkom sokrivde (vprašanje mi tako kot mnogim leta ni bilo prezentno), poglobil v dogodke izpred let, sem imel občutek, da razumem kako je do izbrisa prišlo. Strah pred lastno šibkostjo, bližina grmenja orožja: vse to pomešano z vehemenco osamosvojitve in deljenja na naše in na njih (ne-naše) je - ob primernih akterjih - naplavilo krivico, ki jo je naša država naredila izbrisanim.

Odločnost in strah sta se v letih, ki so sledila, vrnila v strugo normalnosti. Ko se je to zgodilo je tudi ustavno sodišče zmoglo napisati odločbo, ki je na koncu jasna in nedvoumna: izbris je potrebno odpraviti. Ljudem je potrebno vrniti bivališče (ne podeliti državljanstvo kot so lagali janšisti pred volitvami 2004).

Slovenija je danes formirana demokracija, stabilna država, ki nima razloga za trepet in tudi opravičila za sprenevedanje ne. Priznati mora napako, se opravičiti za storjene krivice in najbolj v nebo vpijoče, če je to še mogoče, popraviti. To se spodobi za nacijo, "ki kaj da nase". To bi bil znak smiselnega patriotizma. Ob tej gesti države bi v šolah bistveno lažje razpravljali o "moji domovini". Vem, da se za krivico, pogosto tudi za gorje - v nekaterih primerih za smrt - ne bo opravičil aktualni predsednik vlade Republike Slovenije. On te vrste pokončnosti ne premore. To je moralno zlomljen človek, ki plava iz afere v afero, iz laži v laž. Ena med njimi je dejstvo izbrisa. Kot državljan pa si želim, da bi to storil predsednik Republike. Zanj verjamem, da to zmore.

Slavko Gaber

Že od majhnega sem vedela, da se bom ukvarjala s pravom. Krivice sem vedno močno občutila ne glede na to, ali so se dogajale meni ali komu drugemu, in zelo slabo sem se počutila, če se mi je zdelo, da sem morda sama komu kakšno prizadejala. Verjela sem in še zdaj verjamem, da je možno s pravili, o katerih se vnaprej dogovorimo, krivice preprečiti ali vsaj popraviti. Še posebej sem verjela, da to velja v državi, kot je Slovenija – bojda demokratična, socialna, pravična in utemeljena na človekovih pravicah vseh ljudi, ki živijo na njenem ozemlju.

To prepričanje me je privedlo do študija prava. Kot pravnica, specializirana za področje človekovih pravic, se s problemom izbrisa ukvarjam zadnjih pet let. Žal vse znanje, ki sem ga pridobila na ljubljanski Pravni fakulteti in magistrskem študiju prava človekovih pravic v Združenih državah (na katoliški univerzi), uporabljam v prazno. Videti je, da v Sloveniji pravo za izbrisane ne velja. Armadi pravnikov, ki so zaposleni v državni upravi, se tema ne zdi problematična, zato se sprašujem, kako je mogoče, da smo znanje pridobivali na isti fakulteti.

Morda bi se že predala, če ne bi mnenja z mano in mojimi somišljeniki delili organi Združenih narodov, Sveta Evrope in organizacije, kot je Amnesty International. Čeprav mednarodni sistem varstva človekovih pravic (vsaj za izbrisane) ne deluje, saj opozarjanje na kršitve držav pri kršenju človekovih pravic večinoma ne zaustavi, se mi zdi vredno še naprej vztrajati. Zaradi človekovih pravic, ki so zame najvišja vrednota, je treba državne organe vredno še naprej pozivati, naj natančno, objektivno in nepristransko raziščejo izbris in njegove posledice ter nato sprejmejo takšne ukrepe, ki bodo natančno ustrezali tem ugotovitvam. Brez uradne raziskave, ki še ni bila izvedena, ukrepov (tudi ustavnega zakona) ni mogoče sprejeti. Ne le izbrisanim, temveč vsem prebivalcem Slovenije, ki dejstev ne poznajo, najbolj škodijo zavajajoče izjave politikov, ki ne temeljijo na dejstvih in ki so mogoče prav zato, ker izbrisa oblasti niso nikoli natančno raziskale, temveč so ga pometle pod preprogo.

Kot raziskovalka izbrisa vem, da mnogo izbrisanih nima nikakršne zveze z jugoslovansko ljudsko armado, da so na referendumu obkrožili »za«, da so imeli pred izbrisom urejeno življenje, da so delali, se šolali in skrbeli za svoje družine, zdaj pa so mnogi med njimi brezdomci, živijo v veliki revščini, so izolirani in stigmatizirani, imajo uničeno zdravje in dostojanstvo ter živijo brez možnosti, da bi nazaj pridobili izgubljena leta, ko so bili prisiljeni živeti (ali še živijo) v ilegali.

Neža Kogovšek
Mirovni inštitut

Vprašanje izbrisanih nima po mojem na žalost nobenih možnosti, da bi bilo kadarkoli ustrezno razrešeno. Ustrezno v smislu prava in etike, se pravi v smislu povrnitve statusa in vseh pravic za nazaj, v smislu uradnega opravičila države za strojeni državni zločin in v smislu dostojne odškodnine za povzročeno škodo. Krivda za izbris in za nereševanje problema je namreč tako 'pravično' razporejena po celotnem slovenskem političnem spektru, da je pozaba tega skupnega greha tako rekoč edini resnični, četudi skrivni konsenz med levico, desnico in sredino v slovenski politiki. Izbrisani so incest te družine, ki se ji reče slovenska politika, in kot vsaka dobra družina tudi ta umazanega perila ne obeša na okna, ampak zgolj utiša posiljenega otroka. Treba je prikriti in pozabiti, ne razčiščevati, to je ta družinska dikcija, ki ima v Sloveniji od nekdaj domovinsko pravico. In res sta čas ter milijon novih afer, od katerih se državljanom dnevno obrača želodec, že zdavnaj prerasla izbrisane, ta gnili madež, ki nam ga je politika vsem vžgala na rame, pa če se tega zavedamo ali ne.

Nedopustno je, da odločba Ustavnega sodišča glede izbrisanih se vedno ni realizirana. Kljub različnim pomislekom, bi se morala Vlada, Državni zbor ter nasploh vsi vodilni politiki zavedati, da pravna država ter demokratična politična kultura terjata, da se s sprejemom zakona in nato z ustreznim ravnanjem državnih organov nemudoma in dokončno izvrši odločba Ustavnega sodišč, ter da se v skladu s pravom izbrisanim v ustrezni meri povrne protipravno povzročena škoda.

Dr. Miro Cerar
Profesor na Pravni fakulteti
Univerze v Ljubljani